V letošnjem maju je bila Križem kapica še posebej aktivna. Skupaj z zajčkom ter prostovoljkama Vlasto in Zvezdano je obiskala 17 skupin otrok v vrtcih in osnovnih šolah, skupaj 330 otrok. Od začetka leta do konca maja pa je obiskala 30 skupin, kar je skupaj 600 otrok. Na potepih po Dolenjski smo obiskali Ajdovec, Birčno vas, Bučko, Dolenjske Toplice, Dolž, Dvor, Lešnico, Mirno Peč, Novo mesto (na več lokacijah), Podgrad, Stopiče, Škocjan, Šmihel pri Žužemberku in Žužemberk.

Otrokom najprej poveva, kako nama je ime in nato predstaviva še Križem kapico. Vprašava jih, kdo je po njihovem mnenju ta deklica. Nekateri jo že poznajo (iz vrtca, iz pripovedovanja učiteljic ali vzgojiteljic), večina reče, da je to Rdeča kapica, eden od fantkov pa je rekel, da je piratka! Kapica na njeni glavi res malce spominja na zavezano gusarsko rutico.

Zgodbica, preko katere skušamo otrokom približati dejavnost Rdečega križa in predvsem pomen medsebojne pomoči, vključuje Križem kapico, zajčka in volka. Otroci znak Rdečega križa večinoma povezujejo z zdravniki, rešilcem, boleznijo, poškodbo. Mnogi povedo, da so skupaj s starši že prinesli na Rdeči križ ali v šolo stvari, ki jih ne potrebujejo. Vprašava, kaj vse ljudje potrebujejo. Otroci naštejejo: oblačila (nekateri zelo konkretno: štumfe, gate, …), čevlje, hrano, šolske potrebščine, odeje, higienske pripomočke … Ena od deklic v vrtcu pa doda: »Še nekaj potrebujejo – ljubezen!« V nekaterih skupinah je bilo prav čutiti empatijo, ki jo premorejo otroci.

Najbolj zanimiv del predstavitve so komentarji in odgovori otrok. Povzemava nekaj najbolj zanimivih, duhovitih in tudi ganljivih odgovorov otrok na vprašanje, ali in kako so komu kdaj pomagali.

»Sosedu sem pomagal peljati psa k frizerju.«

»Očku sem pomagal menjati gume na traktorju.«

»Pomagal sem mamici, ker ima dojenčka.«

»Bratec je jokal, ker se je mamica drla nanj in sem ga potolažila.«

»Pomagala sem riniti avto, ker je crknil.«

»K nam je prišel človek, ki je bil zelo slabo oblečen. Dal sem mu 50 evrov, čeprav je babica rekla, naj mu ne dam denarja.«

»Dedku sem prinesla bergle.«

»Oči je imel drisko, pa sem mu dal jedilno čokolado.«

»Pomagal sem žabam prečkati cesto.«

»Ježka sem rešil iz globoke jame.«

»Bratu sem pomagala delati domačo nalogo.« (izjava sestrice, ki je še v vrtcu)

»Pospravil sem sobo svojega bratca, ker je on še premajhen.«

»Potolažila sem sošolko, ki je bila žalostna.«

»Pomagal sem na vrtu postavljati kole za fižol.«

»Očku sem ponoči prinesel sirup, ker je bil prehlajen.«

»Pomagala sem dvema, ki sta bila skregana, da sta se pomirila.«

»Pomagala sem kužku, ki se je izgubil. Privezala sem ga ob drevo, da ne bi ušel, mu dala hrano in vodo. Mamica je objavila na Facebooku, da se je k nam zatekel kuža. Dolgo ni bilo nikogar, proti večeru pa je prišel lastnik in kužka odpeljal domov.«

Otroke vprašava, kako se počutijo, ko komu pomagajo. Otroci vedno odgovorijo: »Lepo, dobro.« Enak je tudi odgovor na vprašanje, kako se počuti tisti, ki pomoč dobi. In tako skupaj ugotovimo, da se takrat vsi dobro počutimo – tisti, ki pomoč dobi in tisti, ki jo da.

Preden odideva, zaupava otrokom najino željo: da nama zapojejo kakšno pesmico. Zanimivo, da smo največkrat poslušale pesmico »Hitro po rešilni voz, Marko padel je na nos. Hitro most in tri brvi, teče teče rdeča kri.« Verjetno jim ta pesmica pride na misel tudi zato, ker med predstavitvijo pomagamo zajčku obvezati ranjeno tačko, ki krvavi.

Križem kapica z zajčkom razveseljuje otroke. Naju, dve prostovoljki 70+, pa pripravi do tega, da se vsakič znova potopiva v otroški svet, poln domišljije in iskrenosti.

Prostovoljki Rdečega križa

Zvezdana Bajc in Vlasta Lampret